Katere so običajne vrste vžigalnih svečk?

Glede na kalorično vrednost ločimo hladno in toplo; Glede na material elektrode obstajajo zlitine niklja, zlitine srebra in zlitine platine; Če je bolj profesionalno, so vrste vžigalnih svečk na splošno naslednje:
1. Kvazi-vrsta vžigalne svečke:Njegov izolatorski rob je rahlo skrčen v čelno ploskev ohišja, stranska elektroda pa je zunaj čelne ploskve ohišja, kar je najpogosteje uporabljen tip.
2. Vžigalna svečka s štrlečim robom:Izolacijska obloga je daljša in štrli čez čelno stran ohišja. Ima prednosti velike absorpcije toplote in dobre sposobnosti proti obraščanju ter se lahko neposredno ohladi z vsesanim zrakom, da se zmanjša temperatura, zato ni lahko povzročiti vročega vžiga, zato je razpon toplotne prilagoditve širok.
3. Vžigalna svečka z elektrodo:Njegova elektroda je zelo tanka, odlikuje jo močna iskra in dobra sposobnost vžiga. Prav tako lahko zagotovi hiter in zanesljiv zagon motorja v hudi hladni sezoni, s širokim temperaturnim razponom in lahko izpolnjuje različne namene.
4. Vžigalna svečka tipa sedeža:Njena lupina in navojni navoj sta izdelana v obliki stožca, tako da lahko ohrani dobro tesnjenje brez tesnila, s čimer se zmanjša prostornina svečke, kar je bolj koristno za zasnovo motorja.
5. Polna vžigalna svečka:Stranski elektrodi sta običajno dve ali več. Prednost je zanesljiv vžig, reže pa ni treba pogosto nastavljati. Zato se pogosto uporablja v nekaterih bencinskih motorjih, kjer je elektrodo enostavno odstraniti in reže vžigalne svečke ni mogoče pogosto nastavljati.
6. Površinska vžigalna svečka:To je vrsta površinske vrzeli. Je najhladnejša vrsta vžigalne svečke. Reža med njeno osrednjo elektrodo in končno stranjo lupine je koncentrična.
7. Standardne in štrleče svečke
Standardna vžigalna svečka je vžigalna svečka z enostransko elektrodo, katere konec izolatorskega roba je nekoliko nižji od navojnega konca ohišja. Uporablja tradicionalno strukturo konca za vžig, ki se najpogosteje uporablja pri motorjih s stranskimi ventili. Da bi jo razlikovali od kasnejšega "izstopajočega tipa", se ta struktura imenuje "standardni tip".
Protruzivne svečke so bile prvotno zasnovane za motorje z zgornjimi ventili. Njegov izolatorski rob štrli iz navojne čelne strani ohišja in sega v zgorevalno komoro. Absorbira več toplote v zgorevalni mešanici in ima višjo delovno temperaturo pri hitrosti mirovanja, da prepreči kontaminacijo; Pri veliki hitrosti, ker je ventil nad glavo, je vdihani zračni tok usmerjen proti izolatorju in ga ohladi, tako da se najvišja temperatura ne poveča veliko, zato je toplotno območje veliko. Štrleča vžigalna svečka ni primerna za bočno nameščen motor z ventilom zaradi številnih zavojev na dovodu in majhnega hladilnega učinka zračnega toka na izolatorski oblogi.
8. Enopolne in večpolne svečke
Tradicionalna enopolna vžigalna svečka ima očitno napako, to je, da stranska elektroda pokriva sredinsko elektrodo. Ko med obema poloma pride do visokonapetostne razelektritve, bo zmes na iskrišču absorbirala toploto iskre in se aktivirala z ionizacijo, da bo nastala "ognjeno jedro". Mesto, kjer nastane požarno jedro, je na splošno blizu stranske elektrode, stranska elektroda pa bo bolj absorbirala toploto, to je "učinek zatiranja plamena" elektrode, ki zmanjša energijo iskre in zmanjša požar skakalni nastop.
Tako so se v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pojavile tripolne svečke. V primerjavi z enostransko elektrodo je iskrišče več stranskih elektrod sestavljeno iz odseka več stranskih elektrod (izluknjanih v okroglo luknjo) in cilindrične površine osrednje elektrode. Ta stransko nameščena iskrišča odpravlja napako, da stranska elektroda pokriva osrednjo elektrodo, in povečuje "dostopnost" iskre. Energija iskre je velika in lažje prodre v valj, kar pripomore k boljšemu stanju zgorevanja zmesi in zmanjšanju emisij izpušnih plinov. Ker več stranskih polov zagotavlja več kanalov za vžig, se življenjska doba podaljša in zanesljivost vžiga izboljša. Pri tem je treba poudariti, da je trenutek razelektritve lahko le preboj enega kanala, preboj več polov hkrati pa je nemogoč. Postopek praznjenja pri hitri fotografiji to dokazuje.
Priponske črke (črke za številko kalorične vrednosti) D, J in Q v domačem modelu vžigalne svečke označujejo dvostranski, tristranski pol oziroma štiristranski pol.
9. Vžigalna svečka iz zlitine na osnovi niklja in elektrode z bakrenim jedrom
Najosnovnejši zahtevi za elektrodo, ki sega v zgorevalno komoro, sta odpornost na ablacijo (električna in kemična korozija) in dobra toplotna prevodnost. Z razvojem znanosti o materialih in tehnologije so elektrodni materiali doživeli razvoj železa, niklja, zlitin na osnovi niklja, kompozitov nikelj-baker in plemenitih kovin. Danes se najpogosteje uporabljajo zlitine na osnovi niklja. Na splošno je toplotna prevodnost čiste kovine boljša od prevodnosti zlitine, vendar je kemična korozijska reakcija čiste kovine (kot je nikelj) na zgorevalni plin in nastale trdne usedline bolj občutljiva kot reakcija zlitine. Zato je material elektrode izdelan iz osnove niklja in dodanih elementov, kot so krom, mangan in silicij. Krom izboljša odpornost proti električni koroziji, medtem ko mangan in silicij izboljšata odpornost proti kemični koroziji, zlasti odpornost proti žveplovemu oksidu z veliko škodo.
10. Navadne in uporovne svečke
Kot generator praznjenja iskre je vžigalna svečka neprekinjen širokopasovni vir motenj elektromagnetnega sevanja. Da bi preprečili močno interferenco elektromagnetnega sevanja na radijskem električnem polju, ki ga povzroči preskok požara, zaščitili radijsko komunikacijo in preprečili napačno delovanje elektronskih naprav v vozilu, so države po vsem svetu od leta 1960 pospešile razvoj uporovnih vžigalnih svečk. Kitajska je izdala tudi vrsto obveznih nacionalnih standardov za elektromagnetno združljivost, ki strogo omejujejo značilnosti radijskih motenj naprav v vozilih, ki jih poganjajo motorji na vžig s svečkami, zato se je močno povečalo tudi povpraševanje po uporovnih svečkah. Med vžigalno svečko z uporovnim tipom in navadnim tipom v strukturi ni velike razlike, le zamenjava tesnilne mase prevodnika v izolacijskem telesu z uporovno tesnilno maso.